Emilija Škarnulytė / Sirenomelija
PREDSTAVLJAMO EKO 8 UMETNIŠKE PROJEKTE
EMILIJA ŠKARNULYTĖ / Sirenomelija, 2017
visokoločjivostni video, 12 min
z dovoljenjem umetnice
Ženska, rojena s sirenomelijo (sindrom morske deklice), mitološko počloveško bitje nas popelje na pot do podmorniškega oporišča nad polarnim krogom iz časa hladne vojne. Prikazuje prihodnost, osvobojeno vojaških in gospodarskih struktur, ki zatirajo sedanjost, prihodnost, v kateri so se preobrazili odnosi med ljudmi in neljudmi, prihodnost, v kateri se kozmična razsežnost zemeljskega sobivanja prepleta z družbenim tkivom.
Na ozemlju skrajnega severa, kjer se hladne arktične vode srečujejo s skalnatimi pobočji, na katerih radijski teleskopi beležijo hitro potujoče valove kvazarjev, Sirenomelija povezuje človeka, naravo in stroj ter ponazarja zamisljive počloveške mitologije. Film je kozmični portret enega najstarejših mitskih bitij človeštva – sirene ali morske deklice. V vlogi morske deklice umetnica plava po opustošenem objektu, medtem ko kozmični signali in beli šum prečijo celotni prostor in dosegajo njegove najbolj oddaljene kotičke onkraj človekovega vpliva.
Sirenomelijo so posneli na dveh lokacijah nad polarnim krogom, kjer Emilija Škarnulytė z lastnim telesom meri in zaznava kraje: Olavsvern – oporišče Kraljevske norveške mornarice, ki se nahaja 350 km severno od polarnega kroga, in Geodetski observatorij v Ny-Ålesundu, Spitsbergen, najbolj severni stalno naseljeni nevojaški naselbini na svetu.
»V svojih filmih sem večinoma raziskovala kraje, kjer so sodobna politična vprašanja umeščena med človeški in nečloveški svet, ko gre za premikanje meja med okoljskimi in kozmičnimi silami. V globinah prostora in časa želim odkriti vse vrste nečloveških in počloveških ravni.« (Emilija Škarnulytė)
Emilija Škarnulytė (r. Vilnius, Litva, 1987) je vizualna umetnica in režiserka s sedežem v Berlinu in Tromsøju. Znotraj fiktivnega in dokumentarnega filma se pretežno ukvarja z globokim časom, od kozmičnega in geološkega do okoljskega in političnega. Škarnulytė v pogovoru in sodelovanju z znanstveniki in tehnologi raziskuje razgradnjo jedrske elektrarne v Litvi (dvojčica Černobila), nevtrinskega observatorija Super Kamiokande na Japonskem, tovarne antimaterije, velikega hadronskega trkalnika v CERN-u, poslopja vojaškega radarja Duga in podmorniškega oporišča iz časa hladne vojne. Nevtrinski detektorji in določeni trkalniki oživijo, počloveške vrste plavajo po podmorskih tunelih nad polarnim krogom in se plazijo skozi tektonske prelomnice v puščavi Bližnjega vzhoda.
